Nasveti za zdravljenje odvisnosti za vas in vaše bližnje

Kam po pomoč in kako izbrati obliko zdravljenja?

Na tej strani smo na enem mestu zbrali pregled najpogostejših oblik odvisnosti ter možnosti zdravljenja v Sloveniji.

anonimen prosvet

Zaupni spletni zdravniški posvet

1. Kaj sploh pomeni zdravljenje odvisnosti?

Odvisnost danes razumemo kot bio-psiho-socialno motnjo – ne kot pomanjkanje volje ali »slab značaj«. Pri zasvojenosti niso prizadete samo navade, temveč hkrati možgani, telo, čustvovanje, odnosi in vsakodnevno funkcioniranje. Zato iskrena odločitev »od jutri naprej bom nehal« pogosto ni dovolj: brez podpore jo hitro preglasijo hrepenenje, stres, utrjeni vzorci in okoliščine, ki človeka znova potisnejo v isto smer.

Zaradi tega zdravljenje odvisnosti ni le kratko razstrupljanje ali nekaj dni infuzij. Gre za celosten proces, ki običajno vključuje več korakov: najprej medicinsko stabilizacijo in po potrebi detoksikacijo, nato psihoterapijo in psihološko podporo, kjer se obravnavajo sprožilci, vzroki in načini spoprijemanja, ter rehabilitacijo v vsakdanjem življenju – urejanje odnosov, rutine, dela, obveznosti in podpore v okolju.

Ključni del programa je tudi nadaljnje spremljanje po zaključku intenzivne faze, saj je odvisnost pogosto kronična motnja, pri kateri je vzdrževanje spremembe lažje in uspešnejše, ko človek po zdravljenju ne ostane sam.

Kazalo vsebine

2. Vrste odvisnosti, ki jih najpogosteje zdravimo

Odvisnost se v resničnem življenju redko kaže samo kot “klasična droga”. Najpogosteje se ljudje in njihove družine srečujejo z alkoholom, prepovedanimi drogami, zdravili z možnostjo zasvojenosti ter z vedenjskimi odvisnostmi, med katerimi je posebej pogosta odvisnost od iger na srečo. Čeprav se te oblike med seboj razlikujejo, imajo skupno lastnost: brez strokovne obravnave se težave pogosto stopnjujejo in postopoma začnejo resno vplivati na zdravje, odnose, delo ter vsakodnevno funkcioniranje. Zaradi tega je pomembno, da je pristop k zdravljenju prilagojen vrsti odvisnosti in človeku kot celoti.

2.1 Odvisnost od alkohola – zdravljenje in podpora

Ker je alkohol v Sloveniji družbeno sprejet in pogosto prisoten v vsakdanjih situacijah, veliko ljudi dolgo ne opazi, kdaj se “občasno pitje” spremeni v navado, ki narekuje ritem življenja. Dolgotrajno uživanje alkohola lahko povzroči poškodbe jeter, srca, živčnega sistema in kognitivnih funkcij, hkrati pa pogosto prinese napetosti doma, težave na delovnem mestu in finančne zaplete.
Zdravljenje običajno vključuje medicinsko stabilizacijo in varno obvladovanje abstinenčnih simptomov, nato pa psihoterapevtsko obravnavo, kjer se človek uči novih načinov soočanja s stresom, čustvi in sprožilci – brez uporabe alkohola.

Podrobneje: zdravljenje odvisnosti od alkohola

2.2 Odvisnost od prepovedanih drog

Pri opioidi, stimulansih, kokainu, sintetičnih drogah in drugih prepovedanih substancah se zasvojenost pogosto razvije hitreje, odtegnitveni simptomi pa so lahko zelo intenzivni in v nekaterih primerih tudi nevarni, če potekajo brez nadzora. Pogosto so pridružene psihične težave, kot so depresivnost, močna anksioznost ali občasne psihotične epizode.
Zdravljenje temelji na medicinski stabilizaciji (po potrebi tudi na substitucijski terapiji), nadaljuje pa se z intenzivno psihoterapijo, treningom strategij za obvladovanje hrepenenja in jasnim načrtom preprečevanja ponovitve.

Podrobneje: zdravljenje odvisnosti od drog

2.3 Odvisnost od zdravil (pomirjevala, uspavala, analgetiki)

Zasvojenost z zdravili se pogosto začne neopazno – z legitimnim receptom za pomirjevala, uspavala ali protibolečinska zdravila (tudi opioidne analgetike). Sčasoma pa telo razvije toleranco, brez odmerka se pojavijo nemir, nespečnost, tesnoba ali poslabšanje bolečine, zato človek vse težje funkcionira. Nenadna prekinitev je lahko tvegana, zato je zdravljenje praviloma postopno in nadzorovano: načrtno zniževanje odmerkov, po potrebi prilagoditev terapije, ter psihoterapevtska podpora, ki pomaga graditi druge načine soočanja z anksioznostjo, nespečnostjo ali kronično bolečino.

Podrobneje: zdravljenje odvisnosti od zdravil

2.4 Odvisnost od iger na srečo

Pri igrah na srečo ne gre za substanco, ki bi jo lahko zaznali v krvi, vendar so posledice pogosto zelo težke: dolgovi, skrivanje, laži, izguba zaupanja, razpad odnosov in občutki sramu. Gre za vedenjsko odvisnost, kjer impulz k igranju sprožajo stres, določena čustva ali tipične situacije (plača, prosti čas, spletna dostopnost).
Zdravljenje vključuje psihoterapijo, urejanje “finančnega okvirja” (da se zmanjša možnost impulznega igranja), postavljanje jasnih omejitev ter pogosto tudi vključevanje svojcev – ne zato, da bi “reševali” dolgove, temveč da se prekine krog skrivanja in omogoči stabilna podpora.

Podrobneje: zdravljenje odvisnosti od iger na srečo

2.5 Druge vedenjske odvisnosti (internet, nakupovanje, delo …)

Poleg najpogostejših oblik se vse pogosteje pojavljajo tudi zasvojenosti, povezane z vedenjem: pretirana raba interneta in družbenih omrežij, kompulzivno nakupovanje, deloholizem, problematično spolno vedenje ali pretiran šport. Mehanizem je pogosto podoben: kratkoročno olajšanje, pobeg od neprijetnih občutkov ali stresa, dolgoročno pa izčrpanost, konflikti in občutek izgube nadzora. Tudi tu je smiselna strokovna pomoč – struktura dneva, psihoterapija, učenje regulacije čustev in postavljanje zdravih meja so ključni elementi okrevanja.

Na posameznih podstraneh so posamezne oblike odvisnosti opisane bolj podrobno; namen te strani pa je, da dobite jasen pregled in lažje ocenite, katera vrsta pomoči je za vas ali vašega bližnjega trenutno najbolj primerna.

Posebne skupine: dvojna diagnoza

Pri obravnavi zasvojenosti se skoraj vedno pokaže, da gre za večplastno sliko – redko je prisotna le “ena sama težava”. Poleg uporabe alkohola, prepovedanih drog, zdravil ali kompulzivnega vedenja (npr. igranja iger na srečo) se pogosto pojavijo tudi izrazite psihične stiske ali diagnoze: depresivno razpoloženje, kronična tesnoba, panični napadi, bipolarna motnja, epizode psihoze ali posledice travme, vključno s posttravmatsko stresno motnjo. Takšno stanje imenujemo dvojna diagnoza – ko se zasvojenost in duševna motnja pojavita hkrati in se med seboj ojačujeta.

V vsakdanji praksi to pomeni, da se simptomi prekrivajo in hranijo drug drugega. Nekdo začne piti ali jemati pomirjevala, ker želi znižati napetost, umiriti vsiljive misli ali končno zaspati. Sprva se zdi, da “deluje”, vendar sčasoma ravno to vedenje poveča občutljivost na stres, poslabša spanec, poglobi depresijo in okrepi anksioznost. Nastane začarani krog: več je tesnobe ali praznine, več je uporabe; več je uporabe, manj je stabilnosti in več je psihičnih simptomov. Zato je tveganje za ponovitev zelo visoko, če se osredotočimo samo na eno stran problema. Če zdravimo izključno odvisnost in prezremo travmo ali depresijo, človek pogosto ostane brez orodij, s katerimi bi prenašal čustveno bolečino. Če pa zdravimo le duševno motnjo (npr. z zdravili) in ne naslovimo zasvojenosti, ostane glavni “ventil” nespremenjen in napredka običajno ni mogoče stabilno ohraniti.

Zaradi tega je pri dvojni diagnozi najpomembnejši integriran pristop, kjer se odvisnost in duševno zdravje obravnavata vzporedno in povezano. V takšnem modelu sodelujejo različni strokovnjaki – zdravnik oziroma psihiater, psihologi in psihoterapevti – ki skupaj oblikujejo enoten načrt. Ta praviloma vključuje: skrbno izbran in nadzorovan režim zdravil, kadar je to smiselno; psihoterapijo, ki se ukvarja s sprožilci, vzorci in izvorom stiske; učenje konkretnih strategij za regulacijo čustev, obvladovanje hrepenenja in zmanjševanje stresa; ter podporo pri urejanju vsakodnevne strukture (spanec, rutine, delo, odnosi), ker ravno stabilen vsakdan pogosto odloča o dolgoročnem izidu.

Pomemben del uspešnega zdravljenja je tudi vključitev svojcev – ne v smislu nadzora, preverjanja ali “reševanja posledic”, temveč kot razumevanje, kaj dvojna diagnoza pomeni in kako se nanjo odzivati. Ko bližnji poznajo mehanizme odvisnosti in psihične motnje, lažje postavijo zdrave meje, zmanjšajo konflikte, podprejo okrevanje in hkrati ne prevzamejo vloge policista ali rešitelja. Tako se poveča verjetnost, da spremembe postanejo trajnejše in da človek po zdravljenju ne ostane sam z istimi sprožilci kot prej.

3. Kdaj je čas za zdravljenje? Znaki, da je čas za posvet z zdravnikom

Mnogi ljudje dolgo verjamejo, da imajo stvari “še pod nadzorom” – tudi takrat, ko alkohol, droge, zdravila ali igre na srečo že močno vplivajo na zdravje in odnose. Običajno je čas za zdravljenje takrat, ko odvisnost začne določati vaš vsakdan, vaše odločitve in odnose z ljudmi okoli vas.

3.1 Znaki v vsakdanjem življenju

Na težave z odvisnostjo lahko opozarjajo naslednje spremembe:

  • porabite veliko časa za razmišljanje o substanci ali igranju (kdaj, kje, kako boste prišli do nje)

  • težko zdržite dan brez alkohola, drog, zdravil ali iger na srečo

  • pojavijo se ponavljajoče se laži, skrivanja, izgovori in konflikti z bližnjimi

  • zanemarjanje dela, šole, študija ali drugih obveznosti

  • denarne težave, dolgovi, izposojanje denarja brez jasnega pojasnila

  • opuščanje hobijev, športa in dejavnosti, ki so vas včasih veselile

Če opazite, da se življenje vse bolj vrti okoli substance ali vedenja (npr. igranja), je to jasen znak, da težava ni več samo “slaba navada”.

3.2 Znaki v telesu in počutju

Odvisnost se zelo hitro pokaže tudi na telesu in psihičnem počutju:

  • tresenje, potenje, nemir ali slabost, ko poskušate zmanjšati ali prenehati

  • težave s spanjem, nočne more, zgodnje prebujanje

  • močna nihanja razpoloženja, razdražljivost, izbruhi jeze

  • obdobja tesnobe, panični napadi, občutki brezizhodnosti

  • izguba apetita ali pretirano hranjenje, nenadno hujšanje ali pridobivanje telesne teže

  • “megla v glavi”, težave s koncentracijo in spominom

Če se telesno in psihično počutje občutno poslabša, ko zmanjšate ali izpustite substanco, to kaže na razvoj odvisnosti in abstinenčnega sindroma.

3.3 Kratek samopreverjanje

Na naslednja vprašanja odgovorite iskreno z “da” ali “ne”:

  • Ali ste že poskusili zmanjšati ali prenehati, pa vam ni uspelo?

  • Ali potrebujete vedno večjo količino, da dosežete enak učinek kot prej?

  • Ali skrivate resnično količino ali pogostost uživanja pred drugimi?

  • Ali je zaradi uživanja trpel vaš odnos, služba, študij ali finance?

  • Ali čutite krivdo, sram ali obžalovanje, pa kljub temu nadaljujete?

  • Ali se počutite slabo (tesnoba, tresenje, potenje, nemir), ko ne morete do substance ali vedenja?

Če ste na večino vprašanj odgovorili z “da”, je smiselno, da razmislite o strokovni pomoči.
Ta stran vam v nadaljevanju predstavlja možnosti zdravljenja v Sloveniji in konkretne korake, kam po pomoč in kako izbrati obliko zdravljenja, ki je za vas ali vašega bližnjega najprimernejša.

Označite trditve, ki veljajo za vas ali za vašega bližnjega. Na koncu boste prejeli okvirno priporočilo glede nadaljnjih korakov.

To orodje je 100 % anonimno. Odgovori se ne shranjujejo, ne zbirajo in ne pošiljajo naprej – izračun se izvede samo na vaši napravi in ne nadomešča posveta z zdravnikom ali psihologom.

4. Možnosti zdravljenja odvisnosti v Sloveniji

V Sloveniji je pomoč pri zasvojenosti dostopna po več poteh: del storitev je organiziran v okviru javnega zdravstva, del izvajajo nevladne organizacije, na voljo pa so tudi zasebni programi. Smiselna izbira je tista, ki se ujema z resnostjo odvisnosti, trenutnim zdravstvenim in psihičnim stanjem, želeno stopnjo zasebnosti ter finančnimi možnostmi. Spodaj je kratek pregled glavnih možnosti.

4.1 Javni centri (CPZOPD) in druge javne službe

V večjih krajih delujejo centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CPZOPD) ter sorodne javne službe. Običajno lahko tam dobite:

  • začetne informacije in usmerjanje,

  • zdravniško obravnavo ter po potrebi substitucijsko zdravljenje,

  • psihološko podporo in socialno pomoč,

  • napotitve v druge programe (ambulantne ali institucionalne).

Prednosti javnega sistema so praviloma dobra osnovna dostopnost in dejstvo, da je obravnava vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje. Izzivi pa so lahko čakalne dobe, več administracije ter manj prostora za zelo intenziven, individualno prilagojen program (odvisno od regije in obremenjenosti).

4.2 Bolnišnično zdravljenje in psihiatrične ustanove

Kadar je stanje težje ali tveganje večje (npr. huda abstinenca, resni somatski zapleti, samomorilnost, izraziti psihotični simptomi), je pogosto najvarneje zdravljenje v bolnišnici, kjer so možnosti, kot so:

  • oddelek za razstrupljanje / odvajanje,

  • psihiatrična obravnava pri dvojni diagnozi (odvisnost + duševna motnja),

  • dnevne bolnišnice, skupinske obravnave in programi stabilizacije.

Bolnišnično okolje omogoča stalni nadzor, hitro diagnostiko in takojšnje ukrepanje ob zapletih. Ko se stanje umiri, se zdravljenje običajno nadaljuje ambulantno – v javnih centrih, pri psihiatru, psihologu ali v drugih specializiranih programih.

4.3 Terapevtske skupnosti, komune in zmanjševanje škode

Za nekatere ljudi je bolj primerna dolgotrajnejša vključitev v terapevtsko skupnost (komuno), kjer posameznik več mesecev (ali dlje) živi v strukturiranem okolju, brez dostopa do substanc, s poudarkom na rutini, skupinskem delu, odgovornostih in spreminjanju življenjskega sloga. Takšna oblika je pogosto smiselna, če:

  • je bilo že več poskusov zdravljenja brez stabilnega učinka,

  • domače okolje močno podpira uporabo in je abstinenca realno zelo težka,

  • je potrebna celovita, dolgoročna reorganizacija vsakdana.

Poleg tega obstajajo tudi nizkopražni programi in ukrepi zmanjševanja škode (npr. svetovanje, menjava igel, terenski programi). Njihov namen je zmanjšati tveganja (okužbe, predoziranje, socialni zdrs) v obdobju, ko oseba še ni pripravljena ali zmožna vstopiti v intenzivnejši program.

4.4 Zasebni programi in klinike za zdravljenje odvisnosti

Ob javnih možnostih delujejo v Sloveniji in širši regiji tudi zasebni izvajalci, pri katerih zdravljenje praviloma poteka samoplačniško. Zasebni programi pogosto ponujajo:

  • hitrejši sprejem (krajše čakanje),

  • več individualnih pogovorov in bolj oseben pristop,

  • večji poudarek na diskretnosti in zasebnosti,

  • možnost udobnejše namestitve ter kombinacijo medicinske stabilizacije in psihoterapevtske podpore.

Takšna izbira je lahko primerna za ljudi, ki si želijo mirnejše okolje, manj “institucionalnega” občutka ter več zasebnosti, še posebej, če ne želijo obravnave v lokalni skupnosti. SM klinika sodi med tovrstne možnosti: deluje v Rogaški Slatini in združuje medicinsko stabilizacijo z psihološko/terapevtsko obravnavo ter diskretno organizacijo bivanja v EU.

Ob tem je pomembno realno pričakovanje: zasebna obravnava ni “edina pravilna pot”, temveč ena od možnosti v širši mreži pomoči. Ključno je, da izbrana oblika glede na vaše stanje in okoliščine najbolj poveča možnost za varno, stabilno in dolgoročno okrevanje.

5. Kako poteka zdravljenje odvisnosti?

Čeprav se programi med seboj razlikujejo glede na ustanovo, vrsto odvisnosti in zdravstveno stanje pacienta, ima zdravljenje odvisnosti pogosto nekaj skupnih korakov. Pomembno je vedeti, da zdravljenje ni enkraten dogodek, ampak proces.

Zdravljenje se začne z odločitvijo, da človek ne zmore več sam. Prvi stik je lahko:

  • pri izbranem zdravniku,

  • v javnem centru (CPZOPD ali drugi službi za duševno zdravje),

  • v bolnišnici (ob akutni krizi),

  • ali v zasebni kliniki.

Na tem koraku se zbere osnovne informacije o težavah, dosedanjem zdravljenju in trenutnem stanju ter se skupaj oceni, kakšna oblika pomoči je najprimernejša.

5.2 Diagnostika in ocena stanja

Sledi temeljitejša ocena:

  • pogovor o vrsti in trajanju uživanja ali igranja,

  • ocena telesnega zdravja (po potrebi laboratorij, pregled pri zdravniku),

  • ocena duševnega stanja (tesnoba, depresija, pretekle travme, morebitna psihotična simptomatika),

  • pregled socialnega položaja (bivanje, delo, odnosi, finančne obveznosti).

Na podlagi tega se oblikuje individualni načrt zdravljenja: ali je potrebna detoksikacija, ali zadostuje ambulantni program, koliko psihoterapije je smiselno, ali je treba vključiti svojce itd.

5.3 Medicinska stabilizacija in po potrebi detoksikacija

Pri mnogih oblikah odvisnosti (zlasti pri alkoholu, opioidih, benzodiazepinih in kombinacijah) je najprej potrebna medicinska stabilizacija. To lahko vključuje:

  • varno lajšanje abstinenčnih simptomov pod nadzorom,

  • prilagoditev ali ukinitev nekaterih zdravil,

  • obravnavo morebitnih somatskih zapletov (npr. dehidracija, motnje elektrolitov, težave z jetri, srcem).

Detoksikacija je namenjena temu, da je telo dovolj stabilno za nadaljnje psihološko in terapevtsko delo. Ne gre le za “čiščenje”, ampak za zmanjšanje tveganja za zaplete in za to, da se človek lahko osredotoči na zdravljenje, ne le na fizično stisko.

5.4 Psihoterapija in psihosocialna obravnava

Ko je telesno stanje bolj stabilno, se težišče premakne na psihoterapijo in psihosocialno obravnavo. Cilji so:

  • razumeti, kaj je odvisnost “pokrivala” (stres, čustva, odnosi, pretekle izkušnje),

  • prepoznati sprožilce (situacije, misli, čustva), ki vodijo v uživanje ali igranje,

  • razviti nove načine spoprijemanja s stresom, tesnobo in konflikti,

  • postopoma zgraditi bolj urejen vsakdan in zdrave rutine.

Oblika terapije je lahko individualna, skupinska ali kombinacija obeh. Pri dvojni diagnozi se pogosto združi psihoterapija z ustreznim psihiatričnim zdravljenjem.

5.5 Vloga svojcev in urejanje odnosa do bližnjih

Odvisnost ne prizadene samo posameznika, ampak tudi partnerja, otroke, starše in druge bližnje. Zato je pomembno, da se po potrebi v zdravljenje vključijo tudi svojci:

  • edukacija o odvisnosti in soodvisnosti,

  • pogovori o postavljanju zdravih meja,

  • učenje, kako pomagati, ne da bi prevzeli vlogo “kontrolorja” ali “reševalca”.

Dobro načrtovana vloga svojcev pogosto zmanjša konflikte, občutek krivde in kaos v družini ter poveča možnosti, da se zdravljenje ohrani tudi na dolgi rok.

5.6 Dolgoročno spremljanje in preprečevanje ponovitve

Odvisnost je kronična motnja, zato zdravljenje ne konča z zadnjim dnem programa. Pomembno je dolgoročno spremljanje:

  • redne kontrole pri zdravniku, psihiatru ali terapevtu,

  • po potrebi vključevanje v podporne skupine,

  • izdelan “krizni načrt”, kaj storiti ob močni želji po ponovitvi,

  • postopno vračanje v vsakdanje življenje z realnimi pričakovanji, ne perfekcionizmom.

Ponovitve se lahko zgodijo, to pa ne pomeni, da je bilo vse zdravljenje zaman. Ključno je, da se ob ponovitvi čim hitreje ponovno vključi pomoč, prilagodi načrt in se iz izkušnje kaj nauči, ne da bi človek obupal nad sabo.

⚠️

Pomembno medicinsko opozorilo

Opisani koraki zdravljenja odvisnosti (stabilizacija, detoksikacija, zdravila) so zgolj splošne informacije. Ne predstavljajo osebnega zdravniškega nasveta in se ne smejo uporabljati za samostojno zdravljenje doma.

Nenadna prekinitev uživanja alkohola, opiatov, benzodiazepinov ali drugih substanc je lahko nevarna in v določenih primerih življenjsko ogrožajoča. Če opazite katerega od spodnjih znakov, ne poskušajte detoksikacije sami doma, ampak takoj poiščite nujno medicinsko pomoč:

  • močno tresenje, obilno znojenje, vročina ali hud nemir
  • nepravilna ali zelo pospešena srčna frekvenca, občutek “razbijanja srca”
  • zmedenost, dezorientiranost, težave z govorom ali razumevanjem
  • halucinacije (vidne ali slušne), huda dezorganizacija vedenja
  • izguba zavesti ali krči

V takšnih primerih je potrebna 24/7 medicinska opazovanje in hitra intervencija v bolnišnici ali specializirani ustanovi, da se preprečijo resni zapleti odtegnitvenega sindroma. V nujnih primerih vedno pokličite 112 ali se obrnite na najbližjo urgentno službo.

6. Vloga svojcev in soodvisnost

Odvisnost ne prizadene samo posameznika, temveč celoten sistem ljudi okoli njega – partnerja, otroke, starše, sorodnike in včasih tudi sodelavce. Pogosto se zgodi, da so ravno svojci tisti, ki prvi opazijo, da nekaj ni v redu, hkrati pa se znajdejo v začaranem krogu skrbi, nadzora, jeze, razočaranja in občutka nemoči.

Pri tem se lahko razvije soodvisnost: stanje, v katerem se življenje svojca vse bolj vrti okoli odvisnikovega vedenja, skrivanja posledic in poskusov “reševanja” situacije namesto njega.

6.1 Kako odvisnost vpliva na svojce

Svojci se pogosto znajdejo med nasprotujočimi si občutki:

  • skrb in strah za zdravje, življenje in prihodnost bližnjega

  • jeza, razočaranje in občutek izdaje zaradi laži in prelomljenih obljub

  • krivda (“Morda sem jaz kriv/a, da je prišlo do tega.”)

  • sram pred širšo družino, prijatelji ali okolico

  • izčrpanost zaradi nenehnega nadzora, preverjanja in reševanja posledic

Sčasoma se lahko zgodi, da se celotno življenje svojca podredi odvisnosti druge osebe: prilagajanje urnikov, denarja, razpoloženja in odločitev temu, “v kakšnem stanju je danes”. To pa resno ogroža tudi duševno zdravje svojcev.

6.2 Kaj pomeni soodvisnost?

Soodvisnost ne pomeni, da je svojec kriv za odvisnost. Pomeni pa, da se je v odnosu razvil nezdrav vzorec, kjer:

  • svojec prevzema preveč odgovornosti (plačuje dolgove, skriva težave, pokriva izostanke v službi/šoli),

  • poskuša nadzorovati odvisnika (npr. pregleduje telefon, denarnico, spremlja vsak korak),

  • postavlja sebe na zadnje mesto in zanemarja lastne potrebe, počitek, meje, interese,

  • živi v stalni napetosti in “čaka”, kdaj bo naslednja kriza.

Na kratki rok se zdi, da takšno vedenje pomaga, v resnici pa pogosto podaljšuje odvisnost: odvisniku omogoča, da se izogne posledicam, svojca pa potiska vedno globlje v izčrpanost.

6.3 Kako lahko svojci pomagajo na zdrav način

Svojci imajo pomembno vlogo pri okrevanju, vendar ne kot “reševalci”, temveč kot podpora, ki ima tudi svoje meje. Zdrav, podporen pristop običajno vključuje:

  • jasno komunikacijo: mirno, a odločno izražanje skrbi in opažanj brez poniževanja ali groženj

  • postavljanje meja: določitev, česa ne boste več počeli (npr. plačevanje dolgov, opravičevanje v službi), in doslednost pri teh odločitvah

  • ločevanje človeka od bolezni: kritika vedenja, ne osebnosti (“te ne odpisujem kot človeka, ampak tega, kar počneš pod vplivom odvisnosti”)

  • spodbujanje zdravljenja: predlaganje pogovora z zdravnikom ali strokovnjakom, pomoč pri organizaciji pregleda ali spremstvu, če si tega oseba želi

  • skrb zase: ohranjanje lastnih socialnih stikov, hobijev in počitka, učenje, kako reči “ne”, ko je to potrebno

Tak pristop ne pomeni, da svojec postane “hladen” ali “brezčuten”, temveč da se nauči pomagati na način, ki ne uničuje njega samega in ne podpira odvisnosti.

6.4 Kdaj naj pomoč poišče tudi svojec?

Ni redko, da svojci odvisnih oseb razvijejo:

  • anksioznost, napetost in kronični stres

  • nespečnost, somatske težave (boleči želodec, glavoboli, visok krvni tlak)

  • depresivno razpoloženje ali izgorelost

  • občutek, da ne zmorejo več in da so ostali sami s težavo

V takšnih primerih je povsem upravičeno, da tudi svojci poiščejo strokovno pomoč zase – ne zato, ker bi bili “oni problem”, ampak zato, ker živijo v dolgotrajnem stresu. Pogovor s psihologom ali terapevtom jim lahko pomaga razumeti odvisnost, prepoznati soodvisne vzorce, postaviti zdrave meje in se naučiti, kako poskrbeti tudi za lastno življenje, ne da bi ob tem opustili bližnjega.

Odvisnost je bolezen, ki jo nosi celotna družina – zato je smiselno, da imajo podporo in prostor za predelavo ne samo pacienti, temveč tudi tisti, ki so ob njih.

7. Posebne skupine: mladostniki, dvojna diagnoza, nosečnice in kronične bolezni

Nekatere skupine potrebujejo posebno pozornost in prilagojen pristop, saj je pri njih zdravljenje bolj občutljivo, tveganja pa so večja. Sem spadajo predvsem mladostniki, ljudje z dvojno diagnozo ter nosečnice in osebe s kroničnimi telesnimi boleznimi.

7.1. Zdravljenje odvisnosti pri mladostnikih

Pri mladostnikih se odvisnost pogosto prepleta z značilnostmi odraščanja – iskanjem identitete, pritiskom vrstnikov, prvimi ljubezenskimi izkušnjami in poskusi “preizkušanja meja”. Uporaba alkohola, konoplje, drugih drog ali zdravil se lahko na začetku kaže kot “eksperimentiranje”, vendar se pri nekaterih mladih hitro razvije v vzorec, ki moti šolo, odnose v družini in duševno zdravje.

Zdravljenje odvisnosti pri mladostnikih je posebej občutljivo, ker:

  • možgani so še v razvoju, zato je vpliv substanc na učenje, čustva in vedenje lahko večji,

  • simptomi odvisnosti se pogosto skrivajo za “tipičnimi” najstniškimi spremembami – zapiranje v sobo, menjavanje družbe, nihanje razpoloženja, upiranje avtoritetam,

  • pogosto so hkrati prisotne težave s samopodobo, anksioznost, depresivno razpoloženje ali samopoškodovalne misli.

Učinkovito zdravljenje vključuje:

  • strokovno oceno pri zdravniku, psihiatru ali psihologu, ki pozna razvojne značilnosti mladostnikov,

  • prilagojeno psihoterapijo (individualno in po potrebi družinsko),

  • aktivno vključevanje staršev oziroma skrbnikov – ne kot “krivcev”, ampak kot del rešitve,

  • sodelovanje s šolo, kadar težave vplivajo na učenje, prisotnost in vedenje.

Cilj zdravljenja ni samo prenehanje uživanja substanc, temveč tudi krepitev mladostnikove samopodobe, učenje zdravih načinov spoprijemanja s stresom ter postopno vračanje v bolj stabilen in varen vsakdan.

7.2 Dvojna diagnoza (odvisnost + duševne motnje)

Pri mnogih pacientih se pokaže, da ne gre samo za odvisnost, temveč tudi za duševno motnjo, kot so depresija, anksiozne motnje, bipolarna motnja, psihotične epizode ali posttravmatska stresna motnja. Temu rečemo dvojna diagnoza.

V praksi to pomeni:

  • človek pogosto začne uporabljati alkohol, droge ali zdravila, da bi ublažil tesnobo, nespečnost, žalost ali notranjo napetost

  • odvisnost s časom poslabša duševno stanje, duševna stiska pa krepi potrebo po substancah – nastane začarani krog

  • če zdravimo samo odvisnost brez obravnave depresije, travme ali anksioznosti, je tveganje za ponovitev zelo veliko

  • obratno pa tudi samo psihiatrična zdravila brez dela na odvisnosti ne prinesejo trajne stabilnosti

Zato samo “zdravljenje od alkohola” ali “odvajanje od drog”, usmerjeno zgolj v detoksikacijo ali prilagoditev zdravil, brez psihoterapije in dela na vzrokih, običajno ne zadošča. Pri dvojni diagnozi je skoraj vedno potreben celosten pristop, ki hkrati naslavlja odvisnost, duševno zdravje in način življenja človeka.

Pri dvojni diagnozi je nujen integriran pristop: sodelovanje psihiatra, psihologa/terapevta in po potrebi drugih specialistov. To vključuje:

  • skrbno načrtovano farmakološko zdravljenje, kjer je pozornost na tveganju za odvisnost od zdravil

  • psihoterapijo, usmerjeno v razumevanje tako odvisnosti kot duševne motnje

  • učenje strategij za obvladovanje čustev, stresnih situacij in sprožilcev

  • podporo pri organizaciji vsakdana (spanje, struktura dneva, odnosi), da se zmanjša možnost zdrsa

Pomembno je tudi, da so svojci seznanjeni z naravo dvojne diagnoze – da razumejo, da ne gre za “lenobo” ali “slab značaj”, temveč za preplet bolezni, ki zahtevata strokovno, usklajeno obravnavo.

7.3 Zdravljenje odvisnosti pri nosečnicah

Odvisnost pri nosečnicah je posebej občutljivo in zahtevno področje, saj zdravljenje ne vpliva le na zdravje ženske, temveč tudi na razvoj otroka. Uporaba alkohola, drog ali nekaterih zdravil v nosečnosti lahko poveča tveganje za zaplete pri materi (npr. visok krvni tlak, krvavitve, prezgodnji porod) in za težave pri plodu oziroma novorojenčku (npr. zastoj rasti, prirojene okvare, odtegnitveni sindrom po rojstvu).

Zato je pri nosečnicah nujen zelo previden, individualno prilagojen pristop, v katerem sodelujejo:

  • ginekolog oziroma porodničar,

  • zdravnik ali psihiater z izkušnjami na področju odvisnosti,

  • po potrebi neonatolog in drugi specialisti.

Nenadna prekinitev uživanja nekaterih substanc (npr. alkohola, opiatov, benzodiazepinov) je lahko pri nosečnici nevarna, zato zdravljenje nikoli ne sme potekati brez zdravniškega nadzora. Običajno cilj ni samo “takoj prenehati za vsako ceno”, temveč najti ravnovesje med zmanjšanjem škode za plod in varnostjo za mater – z natančno prilagojenimi medicinskimi in terapevtskimi ukrepi.

Poleg medicinske obravnave je za nosečnice z odvisnostjo pomembna tudi psihološka podpora: občutki krivde, sramu in strahu pred obsojanjem pogosto preprečijo, da bi sploh poiskale pomoč. Zato morajo biti programi zdravljenja zasnovani tako, da nudijo varen, spoštljiv in nestigmatizirajoč prostor, kjer se nosečnica lahko iskreno pogovori o svojih težavah in skupaj s strokovnjaki poišče najvarnejšo možno pot za sebe in otroka.

7.4 Zdravljenje odvisnosti pri ljudeh s kroničnimi telesnimi boleznim

Pri številnih ljudeh z dolgoletno odvisnostjo od alkohola ali drog se sčasoma razvijejo kronične telesne bolezni, ki močno vplivajo na potek in varnost zdravljenja. Odvisnost redko ostane “sama” – pogosto je povezana z okvaro jeter, srca, živčnega sistema, prebavil ali z okužbami, kot sta hepatitis ali HIV. To pomeni, da mora biti načrt zdravljenja odvisnosti vedno prilagojen celotnemu zdravstvenemu stanju, ne le abstinenci.

Pri dolgoletnem alkoholizmu so pogoste:

  • kronične bolezni jeter (maščobna jetra, hepatitis, ciroza),

  • pankreatitis in bolezni prebavil,

  • okvare srčno-žilnega sistema (visok krvni tlak, srčne aritmije),

  • polinevropatije (poškodbe živcev, mravljinčenje, bolečine v nogah),

  • oslabljen imunski sistem in slabokrvnost.

Pri ljudeh z dolgoletno uporabo prepovedanih drog (zlasti intravensko) so pogoste:

  • okužbe z virusnim hepatitisom (B, C) in HIV,

  • kronične okužbe kože in mehkih tkiv, vnetja ven,

  • okvare jeter, srca in pljuč,

  • nevrološke težave (krči, motnje zavesti),

  • kombinacija z drugimi kroničnimi boleznimi (sladkorna bolezen, KOPB, epilepsija …).

Vse to močno vpliva na to, kako se lahko varno izvede detoksikacija in nadaljnje zdravljenje. Odmerki zdravil, tempo odvajanja, izbira psihofarmakov ali analgetikov morajo biti prilagojeni delovanju jeter, ledvic, srca in drugim boleznim. Zato je pri takih pacientih nujno tesno sodelovanje med:

  • zdravnikom za odvisnost / psihiatrom,

  • internistom (npr. kardiolog, hepatolog, diabetolog),

  • po potrebi nevrologom in drugimi specialisti.

Samostojno “čiščenje” doma ali nenadna prekinitev uživanja substanc bei kroničnih boleznih je lahko zelo tvegana – tako zaradi možnosti abstinenčnih zapletov kot zaradi obremenitve že poškodovanih organov. Cilj zdravljenja pri teh pacientih je:

  • čim bolj varna stabilizacija odvisnosti,

  • hkratna skrb za kronične bolezni (redna kontrola, zdravila, dieta),

  • postopno urejanje življenjskega sloga (spanje, prehrana, gibanje),
    da se zmanjša tveganje za nadaljnje poslabšanje zdravja in izboljša kakovost življenja.

Ste pripravljeni narediti prvi korak k zdravljenju odvisnosti?

Če se vi ali vaš bližnji soočate z odvisnostjo od alkohola, drog, zdravil ali iger na srečo – ali pa spadate med posebej občutljive skupine (mladostniki, nosečnice, dvojna diagnoza, kronične bolezni) – je pomembno, da s težavo ne ostanete sami.

V SM kliniki lahko v varnem in diskretnem okolju anonimno opravite posvet s strokovnjakom o simptomih, možnostih zdravljenja, trajanju terapije in naslednjih korakih. Pogovor je brez obsojanja in brez obveznosti, da se takoj odločite za določeno obliko programa.

Za prvi anonimen in zaupni kontakt izpolnite prosim obrazec spodaj. Član naše ekipe vam bo odgovoril v najkrajšem možnem času in vam pomagal pri načrtovanju nadaljnjih korakov.

Naročite se na anonimen posvet

Zaupni spletni zdravniški posvet

8. Kako izbrati pravi center za zdravljenje odvisnosti?

Kaj je znak kakovostnega programa Na kaj moramo biti pozorni
Program jasno opiše, kaj ponujajo (trajanje, cilji, vrste terapij). Nejasni ali zelo splošni opisi, brez konkretnih informacij o poteku zdravljenja.
Multidisciplinarna ekipa (zdravnik, psihiater, psiholog/terapevt, po potrebi drugi specialisti). Ni jasno, kdo dejansko vodi zdravljenje; poudarek le na “čudežnih metodah” ali enem “guruju”.
Poudarek na psihoterapiji in dolgoročni podpori, ne samo na detoksikaciji. Program obljublja hitro “čiščenje” v nekaj dneh, brez omembe psihoterapije ali spremljanja.
Realna pričakovanja (priznajo možnost ponovitve in ponujajo načrt, kako jo obvladovati). Obljube o “100 % ozdravitvi brez možnosti ponovitve” ali zelo agresiven marketing.
Jasen način financiranja, cene in pogoji so razloženi vnaprej. Nejasne cene, pritiski, da se hitro odločite in plačate, brez časa za razmislek.
Možnost vprašanj pred vstopom v program (informativni ali anonimen posvet). Na vprašanja odgovarjajo izmikajoče se ali vas spodbujajo k odločitvi brez informacij.

9. Kam po pomoč – konkretni koraki

9.1 V nujnih primerih

Če imate občutek, da je ogroženo zdravje ali varnost vas ali vašega bližnjega (huda zmedenost, krči, izguba zavesti, močni odtegnitveni simptomi, izrazito spremenjeno vedenje):

  • takoj pokličite 112 ali

  • se oglasite na najbližji urgentni službi ali v bolnišnici.

V takšnih primerih je potrebna nujna medicinska pomoč in nadzor, ne domače “čakanje, da bo minilo”.

9.2 Prvi korak v nenujnih primerih

Če stanje ni življenjsko ogrožajoče, pa je odvisnost očitno prisotna in povzroča težave, lahko prvi korak naredite na več načinov:

  • izbrani osebni zdravnik – zaupate mu svoje težave, opišete uporabo alkohola, drog, zdravil ali igranja; lahko vas napoti naprej (psihiater, CPZOPD, bolnišnica)

  • javni centri za zdravljenje odvisnosti (CPZOPD) – nudijo svetovanje, medicinsko obravnavo, po potrebi substitucijsko terapijo in napotitve

  • psihiatrična ali psihološka ambulanta – za oceno duševnega stanja, dvojne diagnoze in predlog načrta zdravljenja

  • zasebna klinika ali terapevtski center – če želite bolj diskretno, intenzivno ali samoplačniško možnost

Pomembno je, da s težavo ne ostanete sami in da vsaj eni strokovni osebi poveste realno sliko.

9.3 Kako se pripraviti na prvi pogovor

Da bo prvi stik čim bolj uporaben, vam lahko pomaga, če si vnaprej zabeležite:

  • katero substanco ali vedenje uporabljate (alkohol, droge, zdravila, igre na srečo …)

  • kako pogosto in v kakšnih količinah

  • ali ste že poskusili zmanjšati ali prenehati in kaj se je zgodilo

  • katere zdravstvene težave že imate (telesne in duševne)

  • ali so prisotne težave v družini, na delu, v šoli, z denarjem

Ni treba, da imate “popoln seznam” – bistveno je, da ste iskreni in da strokovnjaku omogočite čim bolj realno oceno stanja.

9.4 Vloga svojcev pri iskanju pomoči

Svojci so pogosto tisti, ki prvi poiščejo informacije. Če ste partner, starš ali otrok osebe z odvisnostjo, lahko:

  • sami stopite v stik z zdravnikom, centrom ali kliniko in se posvetujete, kako pristopiti

  • se pozanimate o možnostih svetovanja za svojce, kjer boste dobili podporo in usmeritve, kako ohraniti meje

  • skupaj z bližnjim ponudite spremstvo na prvem pregledu, če si tega želi

Pomembno je, da ne pritiskate z grožnjami ali ultimatumi, ampak da jasno izrazite skrb in pripravljenost sodelovati pri iskanju pomoči.

9.5 Če razmišljate o zasebni možnosti

Če razmišljate o zasebni kliniki (tudi SM kliniki), si lahko olajšate odločitev tako, da:

  • preverite, ali program naslavlja vrsto odvisnosti, ki je pri vas prisotna

  • vprašate, kako poteka diagnostika, detoksikacija in psihoterapija

  • se pozanimate o vlogi svojcev in možnosti nadaljnjega spremljanja po zaključku programa

  • zahtevate jasne informacije o cenah, trajanju in pogojih

Prvi stik je lahko informativen ali anonimen – pogosto je že en tak pogovor dovolj, da dobite občutek, ali je center pravi za vas in kateri koraki so smiselni v vašem konkretnem primeru.

10. Pogosta vprašanja o zdravljenju odvisnosti

Ali moram najprej “pasti čisto na dno”, da začnem z zdravljenjem?

Ne. To je eden najpogostejših mitov o odvisnosti. Zdravljenje je smiselno takoj, ko odvisnost začne vplivati na vaše zdravje, odnose, delo ali šolanje – ni treba čakati na popoln razpad. Čim prej se vključite v pomoč, tem večja je možnost, da se izognete hujšim posledicam.

Ali je vsakokratno zdravljenje povezano z hospitalizacijo?

Ne nujno. Hospitalizacija ali intenzivni stacionarni program sta potrebna predvsem pri težjih odvisnostih, hudih odtegnitvenih simptomih ali pomembnih zdravstvenih zapletih. V drugih primerih je možno začeti z ambulantnim programom, psihoterapijo ali kombinacijo različnih oblik – odvisno od individualnega stanja.

Koliko časa traja zdravljenje odvisnosti?

Ni enega odgovora za vse. Pri nekaterih je potrebna nekajtedenska intenzivna obravnava, pri drugih večmesečna ali večstopenjska (detoksikacija + terapevtski program + dolgoročno spremljanje). Odvisnost je kronična motnja, zato je pomembno, da zdravljenje razumemo kot proces, ne kot “hiter poseg”, ki vse reši v nekaj dneh.

Ali je zdravljenje anonimno in zaupno?

Da. Ne glede na to, ali gre za javni ali zasebni program, so zdravstveni podatki zaupni. V zasebnih klinikah je običajno še večji poudarek na diskretnosti (lokacija, nastanitev, omejen krog ljudi, ki poznajo vašo zgodbo). Informacije o zdravljenju se ne delijo brez vašega soglasja, razen v posebej določenih nujnih primerih, ki jih določa zakon.

Kaj če se po zdravljenju “spet zlomim” in ponovim?

Ponovitve so pri odvisnosti žal pogoste in ne pomenijo, da je bilo zdravljenje zaman ali da ste “nepopravljivi”. Pomembno je, da ponovitev razumemo kot signal, da je treba načrt zdravljenja prilagoditi (več podpore, drugačen pristop, bolj jasne meje, več dela na sprožilcih), ne kot razlog za obup. Zato dober program vključuje tudi načrt, kako ravnati, če do ponovitve pride.

Ali lahko pomoč poiščem tudi, če oseba z odvisnostjo še ne želi na zdravljenje?

Da. Svojci pogosto prvi poiščejo informacije, še preden je oseba z odvisnostjo pripravljena na spremembo. Tudi za svojce so na voljo posveti, svetovanje in podpora – da se naučijo postavljati meje, bolje razumeti odvisnost in zaščititi svoje zdravje, hkrati pa ostati pripravljeni na trenutek, ko bo bližnji pripravljen sprejeti pomoč.

Ali lahko pridem na zdravljenje, če živim izven Ljubljane ali v tujini?

Da. V Sloveniji in širši regiji so programi, ki sprejemajo paciente iz različnih delov države in iz tujine. Pri tem je pomembno, da se vnaprej dogovorite glede nastanitve, trajanja programa in možnosti nadaljnjega spremljanja po vrnitvi domov. Za mnoge je zdravljenje izven domačega okolja tudi priložnost za več miru in anonimnosti.

Koliko stane zdravljenje odvisnosti?

Cena zdravljenja odvisnosti je odvisna od več dejavnikov: vrste odvisnosti, trajanja programa, ali gre za javni ali zasebni center, ter od tega, ali je potrebno stacionarno zdravljenje ali zadostuje ambulantni program.

V javnih centrih in bolnišnicah veliko storitev krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Zasebne klinike in samoplačniški programi so dražji, vendar običajno ponujajo več individualne obravnave, krajše čakalne dobe in bolj diskretno okolje.

Za natančnejši cenovni okvir je najbolje, da nas kontaktirate z opisom vaše situacije (vrsta odvisnosti, ali gre za eno osebo ali par/svojce, želena dolžina programa), da vam lahko pripravimo informativno ponudbo.

Ne ostanite sami z vprašanji o odvisnosti

Če ste se vi ali vaš bližnji prepoznali v opisih na tej strani in razmišljate, ali je čas za zdravljenje, je lahko prvi korak preprost: kratek, anonimen pogovor s strokovnjakom.

V SM kliniki vam v varnem in diskretnem okolju pomagamo oceniti trenutno stanje, razjasniti možnosti zdravljenja v Sloveniji in skupaj začrtati realne naslednje korake – brez obsojanja in brez obveznosti takojšnje odločitve za določeni program.

Za prvi anonimen in zaupni kontakt izpolnite kontaktni obrazec v nogi strani ali nas pokličite na telefon +386 1 777 43 48.